Dvomljivi dopust dvejstdvejst

Ko si v dvomih – in tega stanja je bilo v letu 2020 precej – je treba it na Krk. To se je do sedaj še vedno izkazalo za najboljšo možno idejo v dani situaciji.

Politično korektno lokacijo za dopust sva ujela še v momentu, ko je še niso poplavile trume prijetnega sonca in morja željnih dopustnikov. Teh je na Krku najbrž vsako leto v izobilju, letošnja pandemija pa je sezono nekoliko zamaknila. Prvi (podaljšan) vikend julija je bila destinacija torej ravno še prijetna. Ne zelo samotna in tudi ne tista, ki ti da vtis da si med živino, ki jo peljejo v klavnico.

Kot prava slovenca na dopustu se nisva mogla kar takoj predati uživanciji brezdelja na soncu in sva najprej pregledala vse mestne akvarije, utrdbe, prehodila vse simpatične romantične uličice in kupila kremo za sončenje z najvišjim faktorjem, kar jih premore hrvaški farmacevtski trg.

Tako sta tistega dne dve snežno beli postavi odvrgli cunjice in svoje melanocite nastavili produkciji protikoronskega vitamina D (seveda pod slojem zgoraj omenjene kreme z visokim zaščitnim faktorjem).

Edini dan, ko nama ni bilo treba razmišljati o stresu ob prehodu državne meje sva porabila za pešačenje do najlepše plaže otoka Krka. No, najlepše plaže običajno zasedejo nudisti. A te niso. Po soncu sva morala prepešačiti od Baške čez pašnike planote Rebica do Vele Luke na skrajnem jugo-zahodnem delu otoka.

Če obstaja Vela Luka torej pomeni, da je v bližini tudi Mala Luka. Slika kar očitno pokaže katera je katera, povezuje pa ju nenavadno sladkovodno močvirje. Na Krku oz. vsaj na južnem delu otoka je zanimivo tudi to, da praktično na vsakem kamnu lahko občuduješ fantastične fosile. Žal o teh fosilih ne znam povedati čisto nič več, ker se na netu ne dobi nobenih člankov ali vsaj fun factov o njih. Tako da lahko povem le, da jih je vsaj v bližini Stare Baške in Baške povsod polno.

Ob vračanju iz Vele Luke sva se spustila po kanjonu Vele Vrženice, ki je gladko ena najboljših stvari letošnjih ekspedicij. Kanjon je strm, globok in divji! Spuščaš se po hudourniški strugi reke, ki je v juliju seveda ni bilo. Da gre za vsaj nekoliko nevaren podvig so nakazovala trupla ovčic, ki sva jih srečevala po poti. Pa bi rekla, da so ovce malo bolj okretne po krških skalah kot pa midva zasedenca. Spust po kanjonu mi je pustil grozen musklfiber v rokah do naslednje srede, da pojasnim kakšna softiča sva. Sem. Tim je bil – iz nekega razloga – povsem vredu.

Na dopustniško nedeljo sva se že dopoldne odpravila proti domu, ker je mel Tim zvečer šiht. Sej po svoje nama je šlo to takrat malo na živce ampak takrat je vsaj lahko opravljal svoj šiht… za razliko od večine preostalega leta 2020. Severni del Krka se je izkazal za bolj obleganega in v vseh pogledih manj simpatičnega. Edina točka, ki je res vredna postanka je propadajoči luksuzni hotel Haludovo. Aja pa tud ena od novih obveznih stvari, ki jih je treba po novem narest vsakič ko greš na Hrvaško je nakup platoja piksen temnega radlerja Karlovačko. Best stvar ever.

Jelkotove vile pa nisva šla iskat. O tem itak ni bilo dvoma, saj smo si ga v letu 2020 čist dovolj nagledali in naposlušali.

LP!

Edit: tole nelogično razmetavanje slik po objavi je grozljivo, ampak ne da se več objavljati fotk kot včasih. Sovražim posodobitve WordPressa ki niso funkcionalne. To je pač trend “napredka” leta 2020.

solsticij

Po krasnem Krasu

Ko sva se nekako sprijaznila, da z letošnjim težko pričakovanim potovanjem ne bo nič, sva se odločila, da bova po sili razmer torej raziskovala Slovenijo.

Nekega majskega dne, prav tistega, na katerega bi morala potekati postfestivalska rehabilitacija, sva torej zgrabila vsak svojo obrazno masko in se odpeljala na Kras. V refleksiji se mi zdi, da sva pravzaprav v le enem dnevu videla blazno veliko! Prav za en mali potopis po naših krajih, ne čisto domačih in niti ne dovolj poznanih.

Štanjel

Nisem mogla verjet, ampak Tim še nikoli prej ni bil v Štanjelu! Klišejska turistična in poročna lokacija je tistega dne samevala, morda tudi zaradi čudnega nizkega pritiska, ki ga je bilo mogoče čutiti. Murve še vedno rastejo (prav tako zatirane kot pred leti), na novo pa sem opazila fantastične dimnike. Je pa že to en tak kraj, kjer te vsakič, ko ga obiščeš, zna presenetiti s čim novim.

Od Štanjela sva se sprehodila do sosednje vasice Kobdilj in Fabijanijeve domačije, kjer stoji (no ja, bolj sloni) največje sadno drevo pri nas. Seveda je to murva.

Volčji Grad – Debela Griža

S Štanjela sva se odpeljala proti italijanski meji na fascinantno arheološko najdišče s simpatičnim imenom Debela Griža. Gre za prazgodovinsko gradišče enormnih dimenzij! Danes je to le zid, visok od 2 do 7 m, predvideva se, da je bil v času naselitve še višji, širok pa je od 5 do 15 m. Kljub temu, da meri 290 x 180 m in je v njem več kot 60.000 kubičnih metrov vgrajenega kamenja, ga arheologi označujejo kot “srednje veliko” gradišče. Sploh nisem vedela, da kaj takega pri nas obstaja, sva pa nekaj na las podobnega pred leti občudovala na Irskem. Tam so ta najdišča seveda turistične točke, midva pa na tejle naši nisva srečala žive duše. Popolno. Kako reč izgleda iz zraka in zanimivo izročilo o lokaciji (in predvidevanja o matriarhalni družbeni ureditvi naših prednikov!) si preberite tule.

Botanični vrt Sežana

Botanični vrt v Sežani si hodijo ogledovat od blizu in daleč. Za ogled čudovite zbirke vrtnic sva ujela prav čas najlepšega cvetenja. Gre sicer za zelo simpatičen park oz. zbirko rastlin, lepo urejeno v slogu italijanskih vrtov, naziv “botanični vrt” pa je mogoče malo pretiran. Predvsem v rastlinjaku je botanik v meni pogrešil kako tablico z imeni rastlin.

Živi muzej Krasa

Ker žal ne prideva dostikrat v tiste konce, sva morala dan dobro izkoristiti. Čeprav je bilo že popoldne, ko je v času pisanja tega prispevka zunaj že čista tema, sva se odpeljala na še eno lokacijo. To je Živi muzej Krasa! Pot, ki se začne južno od Sežane in pelje še južneje – do italijanske meje – popestrijo pravi kraški pojavi: vrtače, jame, škrapljišča in udorne doline, še posebej pa učna pot opozarja na posebnosti sežanske kraške gmajne. To so štirna, pastirske hiške (ki spominjajo malo na zadnje bivališče Lukea Skywalkerja), naravna forma viva, kamniti gobi, smodnišnica, dve jami, Napoleonov hrast, naravni osamelci in kali. Kar se tiče jam sem še vedno mnenja “vidiš eno – vidiš vse”, mi je bil pa zelo všeč Napoelonov hrast. O mogočnem drevesu sem izbrskala legendo, ki jo bom prilimala tjale, čisto na dno, tako rekoč h koreninam! 🙂

“Že dosti časa nazaj se je neki stari gropajski očak počutil grozno slabo pa je odšel od doma malo na zrak naredit en džireto. Prišel je do hrasta na križišču, imenovanega tudi Napoleonov hrast, ker so francoski vojaki pod njim počivali in privezovali konje. Sedel je na izbočeno hrastovo korenino in se naslonil na deblo. Legenda pravi naprej, da je tako začemel in kmalu zakinkal. Kar je po vsem telesu začutil čudno ščemenje. Iznenada se mu je povrnila moč. Postavil se je na noge kot mladenič in pohitel domov, v vasi pa oznanil, da se počuti vsaj za 20 let mlajšega. In glas je šel v deveto vas. Kraševci so se jeli voziti pod gropajski hrast in tudi oni oznanjali, da so si opomogli, da je mogočno drevo sveto. Trgali so z njega listje ter veje in jih doma zatikali na mesta, za katera so slutili, da v njih čemi temni duh.”

Vir.

Aja še to, mogoče je kar malo za pazit ob lutanju po potkah Živega muzeja Krasa. Midva sva na neki točki malo odtavala in se znašla v Italiji 😀 Pa fino je, če te v gozdu ne ujame noč, kajti v okolici Sežane kar mrgoli divjih pujsov. Preverjeno!! 😉

LP!

ospspsps

Spomin na maj!

LP ❤

“deuje suene taler tače”

Ko se je iztekalo prvo karantensko obdobje, sva se nekega dne po dolgem sončnem in sušnem mesecu znašla v Policah. Izročilo kraja je povsem odštekano in ga lahko preberete v stari številki Idrijskih razgledov. Od tam sta kopirana spodnja dva odstavka.

————————————————————

Poznogotska cerkev, posvečena rojstvu Matere Božje, stoji zunaj vasi na zahodnem robu polja. Ima ločen zvonik, prostor okoli nje je namenjen pokopališču in ga obdaja suh zid. Znana je predvsem po freskah Jerneja iz Loke, ki so bile odkrite v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Po izročilu naj bi cerkev prvotno hoteli zgraditi na Homcu, malem griču, ki stoji ob vhodu v vas. Prav tako po izročilu naj bi na prostoru, kjer stoji današnja cerkev, nekoč stala cerkev »neke druge vere«.

Poliško cerkev so nekoč imenovali tudi »cerkev za dež«, saj so ob sušnih obdobjih prirejali procesije kot prošnjo za dež. To naj bi bila romarska cerkev. Med cerkvenim vhodom in zvonikom naj bi nekoč obstajala lesena lopa, pod katero so prenočevali romarji, ki so prihajali na romanje v Police. Odmaknjenost današnje cerkve od vasi kaže, po mnenju dr. Andreja Pleterskega (2006), na moč nekega predhodnega kultnega mesta na tem prostoru, verjetno povezanega s kultom vode.

Na povezavi je tudi kup drugih zgodb o kraju, absolutno vrednih branja.
In naslednjega dne je deževalo.

samoizolacijsko puščavniško branje

“Ko je na omejenem prostoru presežena kritična točka, se skupaj s številčno rastjo zmanjšuje tudi svoboda. To velja tako za ljudi znotraj omejenega planetarnega ekosistema kot tudi za molekule plina v zaprti posodi. Ko gre za ljudi, ni pomembno vprašanje, koliko jih lahko preživi v sistemu, temveč kakšno življenje si lahko privočijo preživeli.”

Pomlad 2020 je bila v določenih pogledih ena najprijetnejših pomladi zadnjih nekaj let. Dejansko sem imela spet dovolj časa za branje. Kar sem z velikim veseljem izkoristila in v prvih štirih mesecih leta dosegla letno kvoto prebrane literature.

Pred branjem Peščenega planeta (Dune) sem bila precej skeptična. Sicer do lani za sago sploh še nisem slišala, potem pa sva si na Grossmanu ogledala precej slavni film iz 80ih, ki ga je režiral David Lynch (!!!). Mislim, da sem bila edina na festivalu, ki filma prej nisem poznala. In nekako neobremenjeno se mi je zdel film še kar zanič (kljub temu, da notri igra Sting). A o njem, predvsem pa o seriji knjig, se je blazno veliko mrmralo, tudi zato, ker bi moral letos iziti nov film. Srčno upam, da bo boljši od prvega. Korona ga je prestavila na jesen 2021.

Knjiga velja sicer za legendarno in predstavlja mejnik v znanstvenofantastični literaturi. Ubistvu me je blazno sram, da je do nedavnega niti nisem poznala.

Prizorišče knjige je oddaljeni planet Arrakis, da pa je uvrščena med fantastiko pa potrjuje dejstvo, da je na tem planetu najbolj cenjen poklic – EKOLOG.

“Najpomembnejša naloga ekologije je razumevanje posledic.”

Ni le zelo dobro izmišljena zgodbica, ampak se v njej prepletajo številne izjemno natančno dodelane kulture planetarnih ljudstev, njihova religija, filozofija. Bolj kot manifest tehnologije, me je v knjigi pritegnilo to. Za povrh je mojstrsko napisana, kar pa glede na sloves ni bilo presenečenje.

“Ne smem se bati. Strah je morilec razuma. Strah je majhna smrt, ki prinaša popolno uničenje. Soočil se bom z njim.”

Ubistvu bi težko našla bolj primerno literaturo za aktualno (politično) situacijo v Sloveniji (in žal tudi po celem svetu). Naj tukaj pustim samo še en citat iz knjige.

“Posameznega ljudstva ne more doleteti večja nesreča, kot če pade v roke samooklicanega Junaka.”

Uglavnem, založba Sanje.

spomin na pomlad

V nekaj fotografijah.

LP ❤

Korona izziv

Se še spomnite, ko se je končevalo leto 2019 in se začenjalo 2020, ko je bil čas novoletnih zaobljub in to, kako bo v novem letu vse boljše in drugače?

Se spomnite tistih, najbolj zagretih prijateljev na facebooku (čeprav ne veš točno kako so se sploh znašli med tvojimi prijatelji ker si mogooooče na kakšnem žuru sicer res kričal čez glasno muziko k njim in potem nikoli več komuniciral z njimi, daleč od tega, da bi jih res definiral kot “prijatelje” ampak nekako so se znašli na seznamu facebook prijateljev) ko so zavzeto pisali kako bo leto, ki je takrat prihajalo, brez letov (z letali) in bo to leto, ko bomo vsi skupaj naredili nekaj dobrega za okolje in mati Zemljo? Ja? Se spomnite?

Že takrat se mi je zdelo leto brez leta (z letalom) nekako žalostno, ampak okej. Eni ne bodo uporabljali letal za transport na dopust, eni ne jemo mesa pa mogoče na ta način malo lajšamo situacijo, pa se trudimo uporabljat čim manj plastike za enkratno uporabo, kupujemo lokalne izdelke. Saj vem, pljunek v morje. Ne glede na vse drobne manire pa nihče ni pravzaprav predvidil, da bo prišlo do tolikšnega clusterfucka sredi katerega smo se dejansko znašli.

Po sedmih mesecih trajanja situacije sem končno le našla toliko časa, da lahko zberem misli o koronski situaciji. Pravzaprav hočem povedati, na kako genialen način sva preživljala “karanteno” midva s Timom.

Torej, takoj, ko je bilo treba ostat doma (woooooohooooooooooooo!!!!) sva si zamislila karantenski korona izziv. Ker – to je bil najin čas!

Spisala sva si seznam stvari, ki jih počneva najraje na svetu. Seznam je bil kar dolg. Vključeval je branje, gledanje filmov in serij, sortiranje znamk, peglanje, risanje, kuhanje novih jedi, planiranje potovanj, urejanje slik in stripov, igranje družabnih iger in še in še in še. Vsaka, še tako drobna dejavnost, je dobila točko oz. več njih, če je bila dejavnost zahtevnejša (npr. peglanje 😀 ). Tako sva zbirala točke (max 150) in dogovorila sva se, da jih zbirava do trenutka, ko bo razglašen konec pandemije (posledično konec fantastičnega obdobja, ko smo bili bolj doma). Glede na število zbranih točk pa sva določila, kam bova šla drugo leto na dopust.

Točkovalnik je bil zastavljen takole:

do 50 točk – Hrvaška
51-75 točk – Češka
76-90 točk – Bretanija
91-99 točk – Grčija
100 točk – Wuhan 😀
101-149 točk – roadtrip po Skandinaviji wohooooo!!!
150 točk – Nova Zelandija + koncert Dorian Elektre 😀

Osvojila sva 89 točk tako da greva ob priliki na roadtrip po Bretaniji. Juhuhu!

Sicer pa takoj podpišem za 2-3 mesece karantene vsako leto! Svet je končno postal po meri introvertirancev! Vsi hočejo, da ostaneš doma! Noben se ne rine vate ko v trgovini stojiš v vrsti pred blagajno. Isto na javnih prevozih! LPP je končno postal vzdržen, že skoraj prijeten! Končno je kihanje za ovratnik postalo tudi družbeno nesprejemljivo! Večina ljudi se zgraža nad omejitvami, ki jih zdaj od njih zahteva družba, ampak a veste, da imamo introverti vse te omejitve v glavah že od nekdaj?!

Edini momenti, ko smo se tudi introvertiranci radi zlili v množico, pa so kulturni dogodki, za kar smo zdaj v veliki meri prikrajšani. Kar je zelo zelo zelo hudo. 😦

Hvaležna sem, da sem lahko čas, ko smo morali ostati doma, preživela z najprijetnejšim človekom na svetu in najbolj neprijaznim mačkom, ki pač pride v kompletu. Da sem lahko natančno spremljala, kako se je po sivi zimi narava spet prebujala. Da se je ta čudovit košček sveta razbohotil v vseh možnih odtenkih zelene in modre in da sem bila lahko tam in zraven.

Saj pravzaprav dni, ko sem bila dejansko doma ni bilo zelo veliko, kljub vsemu. Dve službi sta me okupirali dosti bolj, kot bi si želela.

Vseeno mi od letošnjega leta blazno manjka eno konkretno potovanje. Potovanje, na katerem bi dejansko lahko prekinila tok vsakdanjih misli in se ukvarjala z osnovnimi potrebami bivanja. Niti ni treba, da bi morala nekam letet z letalom (pomagalo pa bi).

Pa saj sva na dopustu bila. “Dopustu”. Hrvaška obala je sicer za mnoge raj na Zemlji, zame pa izhod v sili. V tem (lahko bi rekla kar klasičnem trpljenju Polone na plaži) pa v kakšnem od naslednjih postov.

Aja tisti ozaveščeni ljudje, ki so javno obljubljali leto brez leta pa upam da od prvega dne pandemije uporabljajo maske za večkratno uporabo in faking razkužujejo roke z domačim šnopsom in ne trošijo brezvezne plastike in tako DEJANSKO nekaj naredijo za planet. FFS.

cedejke

Ko me Simon pošlje narest nekaj promo fotk za naše izdaje in reče “kul bi bilo, če bi bil Porezen v ozadju”. Na zelo vetroven karantenski dan, na dan, ko je letos še zadnjič padel sneg.

Cedejke v seriji Live at Jazz Cerkno pa poskusite na Bandcampu.

SPP2 – Slivnica – Dom na Slivnici

»Na drugi strani jezera se dviga gora Slivnica, na kateri je luknja, ki dela nevihto, kakor je popisano na svojem mestu. Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Vidijo se kot leteče drobne lučce. Sploh je pokrajina tam okrog s coprnicami dovolj založena. Zato jim tam često precej zakurijo in jih mnogo sežgo, tako da pride včasih tod na grmado v enem letu več coprnic, kakor jih je v vsej deželi od pamtiveka sedlo na skladovnico in bilo upepeljenih.«

J. V. Valvasor

Ko sem bila še majhna, sem poznala punco, ki mi je konstantno govorila, da meni ime Polona sploh ne paše. Po njenem bi se morala imenovati Uršula. Ni mi bilo preveč všeč, saj me je to ime spominjalo na debelušno, robustno, nejevoljno, temačno in grobo deklino. Ko sem prebirala članke o Cerkniškem jezeru in Slivnici, sem le našla povezavo med slabšalno konotacijo in imenom Uršula. To je bila vendar glavna notranjska čarovnica!

Izlet na Slivnico je prišel na vrsto kmalu po novem letu. Takrat se je to še smelo. Slivnica je grič, visok 1114 metrov, na katerem po ljudskih vražah nekoč mrgolelo čarovnic, zdaj pa je menda večja možnost, da tam srečaš medveda. Če se bo nadaljeval trenutni trend slovenske naravovarstvene politike, pa bo tudi to kmalu le še ljudska vraža.

Nobenemu se ni preveč ljubilo hoditi v klanec, a nama je hoja vseeno dobro dela. Po osvojenem vrhu sva se sprehodila še ob Cerkniškem jezeru. Dan je bil sončen in skoraj topel, zato naju je spremljala grozna množica veselih izletnikov. Če se prav spomnim, je bilo za tisti vikend po radijskih postajah posebno opozorilo, naj se ljudje po Cerkniškem jezeru ne drsajo. Seveda pa je bilo kljub temu videti nekaj kandidatov za Darwinovo nagrado.