Ko se je iztekalo prvo karantensko obdobje, sva se nekega dne po dolgem sončnem in sušnem mesecu znašla v Policah. Izročilo kraja je povsem odštekano in ga lahko preberete v stari številki Idrijskih razgledov. Od tam sta kopirana spodnja dva odstavka.
————————————————————
Poznogotska cerkev, posvečena rojstvu Matere Božje, stoji zunaj vasi na zahodnem robu polja. Ima ločen zvonik, prostor okoli nje je namenjen pokopališču in ga obdaja suh zid. Znana je predvsem po freskah Jerneja iz Loke, ki so bile odkrite v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Po izročilu naj bi cerkev prvotno hoteli zgraditi na Homcu, malem griču, ki stoji ob vhodu v vas. Prav tako po izročilu naj bi na prostoru, kjer stoji današnja cerkev, nekoč stala cerkev »neke druge vere«.
Poliško cerkev so nekoč imenovali tudi »cerkev za dež«, saj so ob sušnih obdobjih prirejali procesije kot prošnjo za dež. To naj bi bila romarska cerkev. Med cerkvenim vhodom in zvonikom naj bi nekoč obstajala lesena lopa, pod katero so prenočevali romarji, ki so prihajali na romanje v Police. Odmaknjenost današnje cerkve od vasi kaže, po mnenju dr. Andreja Pleterskega (2006), na moč nekega predhodnega kultnega mesta na tem prostoru, verjetno povezanega s kultom vode.
Na povezavi je tudi kup drugih zgodb o kraju, absolutno vrednih branja.
In naslednjega dne je deževalo.
LP
Zimbijine blodnje 