Ko si v dvomih – in tega stanja je bilo v letu 2020 precej – je treba it na Krk. To se je do sedaj še vedno izkazalo za najboljšo možno idejo v dani situaciji.
Politično korektno lokacijo za dopust sva ujela še v momentu, ko je še niso poplavile trume prijetnega sonca in morja željnih dopustnikov. Teh je na Krku najbrž vsako leto v izobilju, letošnja pandemija pa je sezono nekoliko zamaknila. Prvi (podaljšan) vikend julija je bila destinacija torej ravno še prijetna. Ne zelo samotna in tudi ne tista, ki ti da vtis da si med živino, ki jo peljejo v klavnico.
Kot prava slovenca na dopustu se nisva mogla kar takoj predati uživanciji brezdelja na soncu in sva najprej pregledala vse mestne akvarije, utrdbe, prehodila vse simpatične romantične uličice in kupila kremo za sončenje z najvišjim faktorjem, kar jih premore hrvaški farmacevtski trg.
Tako sta tistega dne dve snežno beli postavi odvrgli cunjice in svoje melanocite nastavili produkciji protikoronskega vitamina D (seveda pod slojem zgoraj omenjene kreme z visokim zaščitnim faktorjem).
Edini dan, ko nama ni bilo treba razmišljati o stresu ob prehodu državne meje sva porabila za pešačenje do najlepše plaže otoka Krka. No, najlepše plaže običajno zasedejo nudisti. A te niso. Po soncu sva morala prepešačiti od Baške čez pašnike planote Rebica do Vele Luke na skrajnem jugo-zahodnem delu otoka.
Če obstaja Vela Luka torej pomeni, da je v bližini tudi Mala Luka. Slika kar očitno pokaže katera je katera, povezuje pa ju nenavadno sladkovodno močvirje. Na Krku oz. vsaj na južnem delu otoka je zanimivo tudi to, da praktično na vsakem kamnu lahko občuduješ fantastične fosile. Žal o teh fosilih ne znam povedati čisto nič več, ker se na netu ne dobi nobenih člankov ali vsaj fun factov o njih. Tako da lahko povem le, da jih je vsaj v bližini Stare Baške in Baške povsod polno.
Ob vračanju iz Vele Luke sva se spustila po kanjonu Vele Vrženice, ki je gladko ena najboljših stvari letošnjih ekspedicij. Kanjon je strm, globok in divji! Spuščaš se po hudourniški strugi reke, ki je v juliju seveda ni bilo. Da gre za vsaj nekoliko nevaren podvig so nakazovala trupla ovčic, ki sva jih srečevala po poti. Pa bi rekla, da so ovce malo bolj okretne po krških skalah kot pa midva zasedenca. Spust po kanjonu mi je pustil grozen musklfiber v rokah do naslednje srede, da pojasnim kakšna softiča sva. Sem. Tim je bil – iz nekega razloga – povsem vredu.
Na dopustniško nedeljo sva se že dopoldne odpravila proti domu, ker je mel Tim zvečer šiht. Sej po svoje nama je šlo to takrat malo na živce ampak takrat je vsaj lahko opravljal svoj šiht… za razliko od večine preostalega leta 2020. Severni del Krka se je izkazal za bolj obleganega in v vseh pogledih manj simpatičnega. Edina točka, ki je res vredna postanka je propadajoči luksuzni hotel Haludovo. Aja pa tud ena od novih obveznih stvari, ki jih je treba po novem narest vsakič ko greš na Hrvaško je nakup platoja piksen temnega radlerja Karlovačko. Best stvar ever.
Jelkotove vile pa nisva šla iskat. O tem itak ni bilo dvoma, saj smo si ga v letu 2020 čist dovolj nagledali in naposlušali.
LP!
Edit: tole nelogično razmetavanje slik po objavi je grozljivo, ampak ne da se več objavljati fotk kot včasih. Sovražim posodobitve WordPressa ki niso funkcionalne. To je pač trend “napredka” leta 2020.
Zimbijine blodnje 