SPP2 – Slivnica – Dom na Slivnici

»Na drugi strani jezera se dviga gora Slivnica, na kateri je luknja, ki dela nevihto, kakor je popisano na svojem mestu. Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Vidijo se kot leteče drobne lučce. Sploh je pokrajina tam okrog s coprnicami dovolj založena. Zato jim tam često precej zakurijo in jih mnogo sežgo, tako da pride včasih tod na grmado v enem letu več coprnic, kakor jih je v vsej deželi od pamtiveka sedlo na skladovnico in bilo upepeljenih.«

J. V. Valvasor

Ko sem bila še majhna, sem poznala punco, ki mi je konstantno govorila, da meni ime Polona sploh ne paše. Po njenem bi se morala imenovati Uršula. Ni mi bilo preveč všeč, saj me je to ime spominjalo na debelušno, robustno, nejevoljno, temačno in grobo deklino. Ko sem prebirala članke o Cerkniškem jezeru in Slivnici, sem le našla povezavo med slabšalno konotacijo in imenom Uršula. To je bila vendar glavna notranjska čarovnica!

Izlet na Slivnico je prišel na vrsto kmalu po novem letu. Takrat se je to še smelo. Slivnica je grič, visok 1114 metrov, na katerem po ljudskih vražah nekoč mrgolelo čarovnic, zdaj pa je menda večja možnost, da tam srečaš medveda. Če se bo nadaljeval trenutni trend slovenske naravovarstvene politike, pa bo tudi to kmalu le še ljudska vraža.

Nobenemu se ni preveč ljubilo hoditi v klanec, a nama je hoja vseeno dobro dela. Po osvojenem vrhu sva se sprehodila še ob Cerkniškem jezeru. Dan je bil sončen in skoraj topel, zato naju je spremljala grozna množica veselih izletnikov. Če se prav spomnim, je bilo za tisti vikend po radijskih postajah posebno opozorilo, naj se ljudje po Cerkniškem jezeru ne drsajo. Seveda pa je bilo kljub temu videti nekaj kandidatov za Darwinovo nagrado.