Brno

A veste, kateremu narodu smo Slovenci genetsko najbolj sorodni?

To se zelo lepo vidi tudi brez PCR raziskav. Sploh v času dopustovanj. Kdo je turist, ki se v natikačih poda v visokogorje? Kdo je butelj, ki z napihljivo blazino želi odplavat na “samo” 4km oddaljen otok? Kdo je kolesar, ki ga julija srečaš na cesti nekega dalmatinskega otoka, ko ob enih popoldan goni v klanec? Kdo je popotnik, ki ga sredi poletja najdeš v totalni vukojebini in ima v avtu VSE od naštetih potrebščin: loparji za badbinton, žoga za odbojko na mivki, žoga za rokomet, goli in žoga za mini nogomet na plaži, mreže za lovljenje metuljev in rakov, ribiške palice, vsaj pet različnih namiznih družabnih iger (če ne šteješ kart in tarok kart), navadne karte in tarok karte, napihljiva blazina, napihljiv bazen (za hlajenje otrok ali piva), maska za šnorkljanje, nekaj parov plavutk, sup, napihljiv čoln in srf?
Možna sta dva odgovora: Slovenec ali Čeh.

Najlepši letni čas za obisk Češke je menda pomlad. Prav zato smo Brno obiskali tik pred prvomajskimi počitnicami. (Pa zato, ker je šel Filip tja študirat. Pa zato, ker smo sopotniki takrat le uspeli najti skupen prost termin.)

Kar se tiče mestnih znamenitosti smo si ogledali izbor morbidnih ustanov 🙂 Grajski hrib, iz katerega je bil lep razgled na sončno mesto v vrhuncu pomladi. V kleteh gradu so bili veliki prazni tuneli, ječe, mučilne naprave. Grad ima prijetno muzejsko trgovinico, kjer je bila včasih apoteka.

10-Z je bivše zatočišče pred nuklearno vojno, ki je sicer locirano v strogem centru mesta, vendar so ga odkrili šele v letu 2002. Oziroma – javnost je zanj izvedela šele takrat. Sprehodili smo se skozi labirint tunelov, v katerem so filtri za zrak, telefonska centrala, razstave o nuklearnih napadih in še polno stvari, ki se jih ne spomnim več. Meni so se daleč najbolj kul zdele komunistične televizijske reklame izdelkov! Se komu sanja koliko opek lahko naložiš na škatlo jajc, da vsa jajca še ostanejo cela? Se mi je zdelo da ne!

Res nismo namenoma iskali temačnih krajev, a vseeno smo si pogledali labirint pod Zelnim trgom, ki je bil prvotno velika klet za živila. Sistem prostorov so sproti dograjevali glede na potrebe trga, ki je bil očitno precej naključen. Je pa zdaj zanimiv sprehod, ki oriše umetniški, alkimistični in zgodovinski vidik mesta nad njem. Vodička pa ni bila preveč zgovorna.

Med morbidnimi lokacijami naj omenim še kapucinsko grobnico, kjer je razstavljenih kup mumij menihov. Nekatere so ohranjene bolje, druge slabše, vzdušje pa je bilo srhljivo.

Seveda smo en dan prebili v mestnem botaničnem vrtu, saj Čehi slovijo po izjemnih strokovnjakih s tega področja. Vrt je velik in lepo vzdrževan. Navdušena sem bila nad velikim številom trav. Vrt je brezplačen, je pa vstopnina za ogled rastlinjakov.
Filip nas je peljal na ogled faksa, ki je vključeval menjavo pristnih slovenskih prehrambenih izdelkov za prijeten klepet z raziskovalci. Navdušena sem bila nad univerzitetnim herbarijem, s katerim se ljubljanski pač ne more kosati.

 

Češka hrana je klasično dobra, le vegeterijanca sva malo trpela. Mesojedci izbirajo med mamljivimi golaži in drugo nekoliko težjo hrano, ki paše k pivu, medtem, ko nam travojedcem ostane bolj malo izbire, a najde se. Pije se izključno pivo; Filip je bil navdušen nad živopisanimi sladkanimi variantami (lokalci se nad tem zgražajo). Ker je pivo velik del Češke kulture in vsakdanjika, se v krčmah dobi raznovrstne prigrizke k pivu, ki pa so večinoma vegetarijanski. Nomnomnom.

Ugotovili smo tudi, da imajo Čehi blazen trg prevodov knjig. Slovenci se lahko pred njimi le skrijemo. Glede na število knjigarnic, antikvariatov in bukvarn izgleda, da radi berejo.
Češke igračke bi si zaslužile samostojno objavo. Se mi zdi, da je kar prijetno biti češki otrok.

Filip je komentiral, da se je imel v svojih treh mesecih na Češkem najboljš ever, mi pa smo se imeli v svojih parih dneh tudi fajn. Na še kakšen skupen roadtrip!

PS: komunistične reklame. Now you all love me.

LP

Advertisements

Pri Ojstrovrharju

Ni ga bilo doma.

“Bolj ko lepa Rozamunda,
lepši Lejla mu dopade,
v grad turjaški je ne pelje,
na svoj grad domú jo vzame.
Cvet junakov, Ojstrovrhar,
ji srce nedolžno gane.
Vero zapusti Mahóma,
turške šege in navade;
ko bila se naučila
vseh resnic je vere prave,
jo je krstil, potlej njiju
je poročil grajski pater.”

Pesem je Prešernova, migrantska tematika pa še vedno aktualna. Ojstrovrharjev grad  Burg Hochosterwitz oz. po slovensko Ostrovica pa ostaja impresiven tudi po pol tisočletja.

LP

Pozdrav s travnika!

Tako torej, draga moja dva bralca, spet sem brezposelna, kar pomeni, da bo moj blog spet malo zaživel! Hkrati sem zaprla svoj Instagram profil, tako da bo vse pomanjkanje pozornosti usmerjeno prav semle.

Pravzaprav sem brez službe že dober mesec in pol, a komaj zdaj lahko rečem, da sem uspela toliko zadihati, da to spravim v objavo. Zdaj sem se naspala, skozi nos in pljuča spravila ven leto in pol Maribora in se na splošno lepo odpočila. Končno sem spet lahko malo več zunaj; s tem mislim zunaj štirih sten in hkrati zunaj Slovenije, kar je fantastična kombinacija. Počnem trapaste stvari, za katere prej ni in ni bilo časa, a se mi zdijo pomembne. Odsotnost teh aktivnosti je bil tudi glavni razlog moje migracije s štajerske. Končno so na mojem namizju ikone s fajli seznamov zamenjale mape fotografij z izletov in domačih projektov. Po svoje me zanima, če mi bo kdaj zmanjkalo stvari, ki bi jih rada počela.

IMG_3493

Malo že čakam, da me navdušenje nad brezposelnostjo mine. Predvidoma bo to takrat, ko se mi popolnoma izprazni bančni račun. Do takrat pa – adijo, zgube, grem ven ležat v cvetoč travnik! 🙂

LP

Rosa

“Samo eno me muči: da moram sama užiti toliko lepega. Rada bi glasno zavpila preko zidu: Prosim, ozrite se vendar v ta sijajni dan!

Ne pozabite, če ste še tako zaposleni, čeprav hitite preko dvorišča samo zaradi nujnega dnevnega opravka, ne pozabite hitro dvigniti glave in se ozreti po teh velikanskih srebrnih oblakih in po tihem modrem morju, ki plavajo po njem.

Zmenite se vendar za ta zrak, ki je težak od strastnega diha zadnjih lipovih cvetov, in poglejte sijaj in krasoto, ki sta dana temu dnevu …

… zakaj ta dan se ne bo nikoli, nikoli več vrnil! Podarjen vam je kakor bujno razcvetela vrtnica, ki leži pred vašimi nogami in čaka, da jo poberete in si jo pritisnete na ustnice.”

Rosa Luxemburg, prevod Anja Golob in Katja Šaponjić

 

IMG_2755a

Fantastični Štajerci in njihovi ekosistemi

Po letu in pol bivanja v Mariboru sem prišla do nekaterih zaključkov, ki se tičejo naših severovzhodnih bratov. Po zgledu »Fantastic Beasts and Where to Find Them« bom predstavila nekaj najpomembnejših spoznanj, do katerih sem prišla v tem času. Res, da je bila to zame prva služba, hkrati pa je bil tudi sociološki eksperiment.

Štajerska.

Štajerci jo znani po tem, da ljubijo svojo deželo. Slovenijo. Štajersko. Svojo vas. Svojo ulico. Hišo. Dnevno sobo. Klet. Radi imajo zelene gorice in radi imajo pohorsko gmajno. Radi imajo Dravo, ki jo vestno betonirajo v ličen kanal in se potem zgražajo, ko poplavi. Radi imajo gozd, dokler se ne pojavi nekdo, ki bi tam postavil lakirnico avtomobilov. Potem rečejo jebeš gozd, raje imamo denar.
Štajerci imajo tako radi svojo deželico, da redko potujejo ven iz nje. Mentaliteta seže do Dunaja na severu in do Paga na jugu.
Sovražijo Ljubljano, pravijo da je tam vedno gužva in da so Ljubljančani zateženi in da ne znajo vozit. Hkrati Ljubljano obiščejo povprečno dvakrat na leto in sicer:

  1. na javnem pozdravu kakšnega uspešnega slovenskega športnika ali ekipe in
  2. ob prižigu novoletnih lučk decembra.

Iskreno povedano, če bi jaz obiskala Ljubljano samo ob takih priložnostih, bi jo tudi sama sovražila.
Domoljubje se čudežno konča, ko Štajerci želijo imeti kakšen kvaliteten izdelek; avto, kuhinjo, dobro službo, dobro izobrazbo. Po take stvari gredo naši patrioti v Avstrijo.

Gostilna.

Mislim da tukaj nimam za povedati veliko, saj vsak ve, da Štajerci radi zvrnejo kak glaž ali dva ali šestnajst. Zgodb o pijanih Štajercih sem v mojem bivanju v Mariboru slišala za celo plejado. Res faking veliko. Naj površno omenim le en biser, o osebku, ki je dolga leta pil kolonjsko vodico in potem umrl zaradi odtegnitvenega šoka, ko so ga hospitalizirali iz nekega tretjega razloga. Ali pa o gospodu, ki je pred mano mrtvo pijan padel s kolesa in si grozno razbil glavo. Njegovo kri sem imela po celem plašču, kar sem opazila šele, ko sem že prehodila konkretno razdaljo od druge gimnazije do Univerzitetne knjižnice. Super je blo.

Ljudski vrt.

O tem ekosistemu žal ne morem povedati veliko, ker ga nisem raziskala iz prve roke. Sem pa večkrat čutila njegove posredne vplive, največkrat v obliki kričanja po našem, sicer običajno zelo miroljubnem bloku, ognjemetov in v prepoznaven vijoličen odtenek oblečene ljudi vseh starosti, ki jih srečuješ na vsakem koraku.

Delovno mesto.

Štajerci so pridni ljudje, tako kot tudi vsi ostali Slovenci. Za službo, ki je v večini sploh ne marajo, so pripravljeni žrtvovati ves čas in energijo, kar ju premorejo. Posledično zdravje. Petki popoldan so klasika. Vikendi, občasno. Razbij si vse zobe za šefa. Za pohvalo? Občutek pripadnosti? Denar? … Stavke. Kakšne stavke? Napredovanje. Kakšno napredovanje?

Avto.

Avto med Štajerci velja za zelo močen statusni simbol, o čemer sem že pisala. Štajerci v krožišču ne dajejo smernikov. Boh ti pomagej, ko vidiš Štajerca v krožišču dati smernik. To je opozorilo, da bo naredil nekaj absolutno nepredvidljivega, zato je najbolje če se ustaviš in počakaš da mine.
Druga stvar je vožnja po (štajerski) avtocesti. Tam varnostna razdalja velja za znak šibkosti.

Gozd.

Štajerci radi hodijo v gozd, ker je v njem dosti stvari, ki jih imaš lahko za hrano. So strastni nabiralci zastonjkarske hrane. Ker ne morejo iz svoje družabne kože, se ob kakršnem koli naključnem srečanju začnejo s tabo pogovarjat, kar mogoče sredi gozda, ko se že malo temni, ni najbolj prijetna stvar na svetu. Ne razumejo, da gremo nekateri ljudje v gozd da bi bili sami ali da bi bili sami z naravo in ne ker bi iskali človeka za debato. Vseeno sem imela z enim zgovornim človekom še kar prijeten pogovor o kačjih pastirjih, ko mi je po prvih 10 minutah klasična pogovorna panika popustila.
Neznanci, ki sem jih srečala v gozdu (ali na ulici) so me ogovarjali z izključno dvema možnima izrazoma: »gospa« ali »punčka«. Stara sem 26 let.

Obenem – če ne uporabljaš štajerskega dialekta, te v pogovoru nihče ne jemlje resno, pa ni važno ali si v gozdu, trgovini, fakulteti ali kje drugje.

 

Hvala, Štajerska, za mnogo prvih izkušenj. Hvala za priložnosti, strokovne in osebnostne. Hvala, da sem lahko spoznala kup čudovitih ljudi, ki sicer v večini, a ne izključno (!!!), niso bili Štajerci.
Pogrešala bom redno dobro plačo in sončne vzhode. Novim dogodivščinam naproti …

LP

Choose Edinburgh.

“Choose rain. Choose heavy rain. Choose torrential rain. Choose grey skies. Choose water running down the crack of your arse. Choose drying your clothes on a radiator, socks, jeans, and even your scants. Choose webbed feet, snottery noses and a pale blue tinge. Choose peeling wet jeans off your legs. Choose putting the heating on in July. Choose drying the dog every time it needs a pee. Choose waterproofs and wellies. Choose staring at shite on the telly on a Saturday afternoon. Choose getting soaked running to Tesco for milk. Choose sitting on the couch with the lights on at 4 in the afternoon in the summer. Choose looking out the window bored stiff telling everybody it’s looking a bit brighter, when you know it’s still pishing down and will do for hours. Choose being damp and fucking miserable. Choose Edinburgh.”

Tekst iz strani, ki prodaja spominke. Prirejeno po znamenitem tekstu Irwina Welsha.


 

Vse odkar sem pred desetletjem prvič videla film Trainspotting, sem si želela nekoč obiskati mesto, ki je navdihnilo Welsha, da je spisal to mojstrovino. Ko sem lani pogledala še serijo Outlander, sem bila prepričana, da bom šla zelo kmalu tja. Tako sva nekega večera s Timom v hipni odločitvi kupila smešno poceni letalske karte in se namenila v zimskem podaljšanem vikendu raziskati škotsko glavno mesto Edinburgh.

IMG_1649a

Najbrž mi ni treba poudarjati, da sva naletela na kup dvomljivih pogledov, ko sva domačim/sodelavcem/prijateljem povedala, da greva konec januarja obiskat lokacijo, ki še sredi poletja velja za “tisto z ne najprijetnejšim vremenom”. Ampak nama je bilo precej vseeno za te zakaj-se-že-družim-s-tem-čudakom misli. Rekla sva si, da bova v najbolj katastrofičnem od možnih izidov pač štiri dni prisiljena posedati v nekem klasičnem škotskem pubu, srkati pivo in viski, pokušati lokalne specialitete in brat. Zdaj, ko to razmišljam, mi je skoraj malo žal, da vreme ni bilo tako zelo slabo. 🙂

Na razpolago sva imela le podaljšan vikend, štiri dni. Štiri dni se za povprečno mesto ne zdi malo, ampak midva v tem času nisva uspela raziskati vseh stvari, ki sva si jih želela.

Edinburgh je nenavadno grajen. Zaradi neravnega terena, na katerem so mesto nekoč davno začeli gradit, se mi je zdel kot ena sama gromozanska arhitekturna sestavljanka. Zgodijo se ti stvari, kot so npr.: hodiš po ulici in oprezaš za naslednjim antikvariatom, nakar se zaveš, da si na mostu. Na eni strani ima stavba na tvoji levi eno nadstropje, ampak na drugi strani pa jih ima šest. Hkrati je stavba na tvoji desni strašna zašpičena gotska katedrala, ki pa je prirejena v trgovino s spominki. Ali gledališče. Ali nočni klub. Woooooooot?! 🙂

Tako izgleda južni, stari del mesta. Gotske cerkve, muzeji, klasične turistične znamenitosti, neskončno barviti lokalčki, trgovinice, skrite galerije, parki, pokopališča, gledališča. Novejši, severni del mesta pa je menda bolj kapitalistično naravnan. Žal nisva uspela prit do tja, da bi se prepričala na lastne oči. Sever in jug predeljuje glavna mestna avenija Princess street.

Večino časa sva sicer pohajala med institucijami, ki se na kakršni koli način ukvarjajo s prodajo knjig. Izbira je izjemno pestra in knjige precej poceni. Bibliofilom obisk mesta zelo priporočava. Prav tako tistim, ki se, tako kot midva, občasno radi izgubijo v fantazijskih svetovih. V Edinburgu je nastala serija knjig, s katero sem odraščala, Harry Potter. Stisnjene uličice, skriti prehodi, izbočeni balkoni, škripajoče stopnice, temačno vreme, vse to so elementi, ki jih zaradi Rowlingove povezujem s skrivnostnim čarovniškim svetom. To vejo tudi tamkajšnji trgovci, zato obstaja kup trgovin z franšiznimi Potter izdelki.

Med turističnimi točkami sva si ogledala Writer’s Museum, National Museum of Scotland, Camera Obscura and the World of Illusions, katedralo St. Giles in Botanični vrt, kar se mogoče zdi nenavaden izbor. Nisva obiskala Edinburškega gradu, ker se nama je zdela vstopnina precenjena, ruševin pa sva se za to življenje nagledala že lani na Irskem.

Prehodila sva mestne knjižnice, knjigarne, antikvariate, striparnice. Našla ovco Dolly. Se izgubljala med kupi tartana. V neki cerkvi našla iskreno zahvalo človeku, ki je izumil narkozo med operativnimi posegi. Nasmejala sva se ob gledanju resigniranih okamenelih škotskih menihov. Preživela čudovit sončen dan v muzejih in v rahlem dežju prehodila vse rastlinjake botaničnega vrta. Podvomila v najine fotoreceptorje v svetu optičnih iluzij. Jedla pohan mars. Debatirala o težkih filozofskih vprašanjih kot npr. ali je boljši jedi Obi Wan ali Yoda. Našla rastlino, ki je tako slavna, da ima svoj Twitter in Instagram profil. Izvedela, da imajo jazbeci tudi OCD. En večer sva po zaslugi vsemogočne kartice, ki si jo lasti Tim, preživela v art kinu mesta, Filmshouse. Se za kompenzacijo skeširala za klasični angleški “tea”, ki je vse drugo, kot le čaj. Najraje pa sva tavala med uličicami in iskala drobce magije, ki so povsod.

Seveda je ostalo še nekaj točk za naslednji obisk, predvsem destinacija za rehab treninge, Arthur’s Seat. Morda nisva videla toliko mesta, da bi lahko zaznala dekadenco Trainspottinga. Če ta še obstaja. Welsh namreč sploh ne živi v Edinburghu, niti na Škotskem ne. Blazno sem bila razočarana. Tudi stereotipnega dežja nisva okusila, nad čemer pa nisem bila tako razočarana. Pa drugič 🙂

P.S.: Precej več boste imeli od tega posta, če si pogledate Trainspotting in Trainspotting 2-T2. In – če izberete življenje.

LP