Irska.

“When I come out on the road of a morning, when I have had a night’s sleep and perhaps a breakfast, and the sun lights a hill on the distance, a hill I know I shall walk across an hour or two thence, and it is green and silken to my eye, and the clouds have begun their slow, fat rolling journey across the sky, no land in the world can inspire such love in a common man.”
Frank Delaney


Veliko sem razmišljala, kako naj opišem najino potovanje po Irski in Severni Irski. Čeprav imam kup teksta, v katerem sem popisala lepote Irske narave, posebnosti, občutke, detajle, doživljaje s poti, interakcije z domačini, lastnega jamranja, trenutke neskončne sreče, sem prišla do čudnega sklepa, da tega ne morem spraviti v post na blogu. Vseeno pa bom objavila izbor fotografij s potovanja, samo za okus. Samo zato, da če še niste nikoli pomislili na Irsko, kot lokacijo o kateri bi lahko izvedeli malo več, da vam dam še eno priložnost za razmislek. Midva se bova zagotovo vrnila.

 

 

In če že ne morem na blogu pisati o tem potovanju, lahko brez vsakršnega problema pišem o dnevih, ki so sledili. Vrnitev nazaj v realnost je bila zame tradicionalno grozljiva. Po celem mesecu svobode sem se morala vrniti v kalup vsakdanjosti, s čemer sem imela probleme od nekdaj.

Če zaprem oči, še vedno lahko vidim sliko noči, ko sem se približevala Mariboru. Bila je temna noč, a Pohorje je vseeno izgledalo še bolj temačno, skoraj zlovešče. Bližje kot sem bila razcepu Slivnica, vedno bolj me je stiskalo v grlu. V mojem malem stanovanjcu so se mi s police skoraj privoščljivo smejale vrečke imunograma, ki bi jih na Irskem krvavo potrebovala. In ko sem odprla potovalko s sveže opranimi cunjami sem bila šokirana, kako neki da cunje, ki jih opere mami, dišijo po spomladanskem vrtu in ne po kisu in sodi bikarboni. Dozdeva se mi, da mami ne pere perila s kisom in sodo bikarbono, zna bit da se odgovor skriva nekje za to podrobnostjo.

Potem je postpočitniški sindrom minil, spet me je zgrabilo kolesje sistema in po momentu sprijaznjenosti in resignacije je bilo malo lažje. Malo. Tako da ja. Teče trinajsti mesec mojega bivanja na štajerskem in kljub vsem umorom iz novic, sem še vedno živa. Malo.

LP

Advertisements

Po Balkanu s puncami – four ladies, one show!

Vročina! Huda vročina. Osli na žgočem soncu. In koze. V avtu brez klime. Iz taistega avta se razlega “MAMAAAAAAAA, UUUUUUUUUUUUU” iz petih grl, ko brzijo skozi slikovito pokrajino, ki jo malo kazijo smeti ob cesti. Če še nisem omenila, je vroče! Tako žgoče vroče, da švic izhlapi v istem trenutku, ko se iztisne iz pore in izgine nekam v stratosfero, iz koder se bo izlil šele mesec kasneje pod imenom Irma.

Tako smo v začetku letošnjega avgusta počitnikovale klasična ekipa štirih punc, ki smo bile nekoč sopotnice skozi gimnazijska leta, ko so se le-ta iztekla, pa še čez Anglijo, Pariz in Norveško.

Brez zadržkov bom zdaj takoj na začetku povedala nekaj neprijetnih stvari. Zato, da to dam skozi in ne razmišljam o tem niti trenutka več. To potovanje, ki ga bom zdaj opisala, je bilo zame v smislu organizacije najbolj stresno od vseh potovanj, ki sem jih že dala skozi. Pa jih je bilo že kar nekaj. Bila sem že na Balkanu, večkrat. Poznala sem stvari, ki se dogajajo na Balkanu in kako se izogniti vsaj najbolj trapastim začetniškim napakam pri potovanju tja dol. Puncam, ki za razliko od mene še niso videle veliko Balkana (joj kok se zdej širokoustim in delam pametno da se bom kar razpočila) sem poskušala razložiti, kako se potuje po tem domačnem koščku sveta, če želiš uživati, ga začutiti, vsaj malo spoznati in odnesti od potovanja izkušnjo, ki ti prinese kaj več od le zbiranja lokacij, na katerih si taggan na družabnih omrežjih. Pri sestavljanju plana moji kriki niso bili preveč uslišani, edina stvar, ki sem jo uspela dopovedati in doseči je bila, da smo iz našega ambicoznega potovalnega plana (podroben opis bo sledil) uspele odstraniti Skopje. Še nikoli nisem nobenega potovanja pričakovala s takšnim obupom in resignacijo, kot tega. Pa v osnovi je šlo le za kratek oddih s prijateljicami. In konec koncev – smo se imele prav fino.

V plan smo poskušale postaviti čim več lokacij, ki jih še nismo videle, kar sem js kar precej zakomplicirala. Nikoli prej pa še nisem bila v Albaniji in tako smo po kompleksnem procesu odločanja v plan vključile nekoliko večji delež Albanije.

balk

Torej, z Darjo sva prileteli v Podgorico en dan preden sta se nama pridružili še Matejka in Aja. Prva, nezgrešljiva stvar, ki sva jo začutili takoj, ko sva stopili iz letala, je bil nekoliko neprijeten vroč fen, ki je pihal v naju. Ampak ponavadi fen prej ali slej nekdo izključi in je potem vredu. No, ta pa kar ni in ni nehal žgat. Kar nekaj časa je trajalo, preden sem pogruntala, da je tam pač tako zelo vroče in da stvar ne bo minila. Še dobro, da mi je vročina kar všeč.

V Podgorici sva z Darjo preživeli en zelo odštekan vroč dan in zelo uživali. Ena izmed prvih stvari je bila, da sva po naključju našli second-hand shop in si nabavili oblekici; Darja klasično črno, jaz neklasično v milka vijolični barvi. Sicer sva se šle turistke in si kot dve izmed zelo redkih ljudi, ki so si v grozni vročini upali na ulice, ogledovali mesto. V Podgorici sem bila zdaj že tretjič, a na vsakem potovanju hitro odkriješ stvari, ki jih vidiš prvič. Tokrat mi je bila najbolj všeč popolnoma nova pravoslavna katedrala Kristusovega vstajenja. Morača pa je bila še vedno tam.

Proti večeru sva se usedli na relativno naključen vlak in izstopili na zelo naključni postaji po približno pol ure vožnje. To je bilo v kraju Vranjina na severni obali Skadarskega jezera. Kraj naju je navdušil. Bolj pristnega Balkana ne bi mogli najti niti, če bi ga namerno iskali. Že ko sva hodili do prvih hišic, so nama neki pubeci že mahali in naju vabili da naju zapeljejo s čolni po jezeru. Gladina jezera je bila precej nizka in razkrivala plastiko, stare gume, gradbeni material, mrtve ribe na obali. Na tistem idiličnem kraju sva se usedli v žaganje in pojedli sladoled, nato pa se podali med hišice. Mali zaselek se je dvigal v strm hrib, in kraj je z višine stražila cerkvica s pokopališčem. Spomnim se, da je zelo lepo dišalo po svinjski pečenki, medtem, ko je stara ženica kriče pretepala nekaj še živih svinj, ki so se valjale v blatu. Med garjavimi mački in zmedenimi kokoškami so se v svinjariji igrali majhni umazani otroci, ki niso dajali vtisa, da jim česa manjka. Iz pokopališča je bil zelo lep razgled na zahajajoče sonce za skadarskimi hribi.

Virpazar pa je precej bolj turistično naravnan kraj na južni obali Skadarskega jezera, kamor smo se odpravile drugi večer v kompletni zasedbi. Prvotno smo bile sicer namenjene na plažo v Bar, pa smo zamudile vse vlake oz. jih po klasičnem črnogorskem scenariju pač ni bilo. Kraj je bil dosti bolj evropsko sprejemljiv kot Vranjina iz prejšnjega dne, zato pa tudi manj pristen. Sprehodile smo se na utrdbo nad vasjo, tik pred sončnim zahodom pa smo se uspele zediniti, da gremo na turistično vožnjo z ladjico po jezeru. To se je izkazalo za hecno odločitev, saj je taista ladjica po cca 200 metrih od obale famozno crknila. Ob prizadevanju dveh tipov in hihitanju štirih punc smo tam skupaj pričakali čisto temo, preden se je mojstroma posvetilo, da je morda zmanjkalo bencina in ga dolila. Vseeno sta nas zapeljala en krog, tudi do izvirov vode v jezero, kjer je bila temperatura vode celo znosna za kopanje.

Avtobus nazaj v Podgorico smo sredi noči uštopale na precej nevaren način, a smo nekako ostale žive in zdrave. Vsi javni prevozi po Črni Gori so imeli v povprečju več kot pol ure zamude, pač Balkan.

Naslednji dan je bil dan, ko smo se podale v Albanijo. Hkrati je bil to tudi dan, ko so se vsi ljudje, ki jih je kaj mučilo v življenju, skašljali na očitno najšibkejši člen naše družbe, torej name. Seveda odpuščam vozniku avtobusa, na katerem so prodali več kart kot je bilo sedežev, receptorki, policaju, pa še komu, ki so svoje frustracije tistega meseca izlili name, upam, da vam je vsem odleglo. Pozabljam pa ne.

Prvi vtis ob prihodu v Tirano je zaznamoval majhen mulc, ki je prišel do Matejke in jo oblajal 😀 od nas je hotel denar, dobil pa je le nekaj zmedenih nasmeškov in par črnih misli. V albanski prestolnici mi je bilo všeč to, da v zadnjih letih želijo mesto narediti živahnejše. S tem namenom imajo poslikane električne omarice na ulicah, pa tudi fasade nekaterih blokov so živopisanih vzorcev. Sicer smo v Tirani le prevzele naš mali najeti avto in oddirjale na jug.

Avto, ki smo ga najele, je že videl boljše čase. Iz vseh strani je bil konkretno popraskan, iz prtljažnika mu je visela guma in tisti, ki se je vozil za voznikom je moral biti zelo previden da si ni porezal kolen na žici, ki je štrlela iz sedeža. Aja pa še to, sovoznikova vrata so bila nekoč že vlomljena. Pa ni imel klime. Pa bil je črne barve. Premogel je radio na cedejke, k sreči je Darja imela v mislih to možnost in s sabo od doma prinesla cede Queen: Greatest Hits 1, ki nas je potem spremljal kamorkoli smo šle.

Še istega dne smo prevozile kar lepo razdaljo iz Tirane do mesta Berat, ki je že na južni polovici države. Stvar, ki je ne razumem v Albaniji je to, zakaj dosti ljudi henga na avtocesti? (minuta za razmislek …) Resno?!

Berat je mestece, ki mi je bilo izmed vseh albanskih lokacij najbolj všeč. Je na seznamu Unescove dediščine, saj je s svojimi »tisočerimi okni« nekaj značilnega in neponovljivega. Starodavni del mesta je lociran na vzpetinici, čisto na vrhu so ruševine grajske utrdbe, znotraj obzidja pa je živo staro mesto. Zdi se mi, da so skoraj isto kot danes, tu živeli tudi pred sto leti. Stavbe so grajene praktično ena nad drugo, imajo zelo velika okna, debele zidove, lesen pod. Tradicionalna stara hiša, ki smo jo precej naključno rezervirale prek bookinga, je bila edina stavba našega potovanja, v kateri ni bilo tako grozno vroče, da se po petih urah esencialnega spanja moje telo ni pregrelo in predramilo. Berat je zaznamovalo neizmerno gostoljubje naših gostiteljev. Iz razpadajoče utrdbe na vrhu mesta se je odpiral neverjeten razgled na gorski masiv na zahodu, Mali i Shpiragut in divjo reko Osum pod njim.

S smetmi Albanci pač ne znajo ravnati. Nekje sem prebrala, da zato, ker se s problematiko nerazgradljivih odpadkov v bistvu srečujejo šele približno 20 let, od padca njihovega komunističnega režima dalje. Ljudje preprosto še niso navajeni, kaj storiti s kupom plastike, ki jo kar naenkrat dobijo poleg vsake stvari v trgovini.

Berat mi je bil zelo všeč, svoj road trip pa smo še istega dopoldneva nadaljevale na jug. Brzele smo skozi albansko pokrajino, ki je precej raznolika: gorata, vodnata, večinoma divja, na nekaterih koncih pa obdelana puščava. V katerem drugem letnem času najbrž ni popolna puščava, a me smo se vozile skoznjo ravno v začetku avgusta, ko je sonce grozno žgalo. Opazile smo, da imajo ponekod prave naftne vrtine in da cest ne obnavljajo. Ceste so sicer okej. Kjer so.

Naslednja postaja je bilo mesto Gjirokastër. Tudi to mesto je na Unescovem seznamu, ker velja za redek primerek lepo ohranjenega mesta, ustanovljenega v času Otomanskega imperija. V mestu je bil rojen eden najslavnejših Albanskih pisateljev Ismail Kadare, ki je bil že večkrat kandidat za Nobelovo nagrado za literaturo, večkrat pa so mu ponudili tudi funkcijo predsednika države, čemur se je vsakič odrekel.

Nad mestom je utrdba, s katere se odpira veličasten razgled na gorsko verigo Gjerë, ki doseže skoraj 2000 m. Pod mestom teče reka Drinos, sicer pa je pokrajina izgledala zelozelo sušna. Mesto je znano po tradicionalni tržnici, kjer smo ugotovile, da je mrzla fanta nekaj najbolj osvežilnega, kar obstaja na svetu. Od tiste točke dalje smo pile le še sladke gazirane pijače.

Premaknile smo se na skoraj skrajno južno točko Albanije, to je Butrint. Že ime se sliši nekoliko Grško, kar ni čudno, saj leži čisto blizu grške meje, skoraj lučaj stran pa je otok Krf. V Butrintu je zelo znano arheološko najdišče z amfiteatrom, baziliko, ostankom starogrških in rimskih stavb, kipi brez okončin in ruševinam, ki spadajo zraven. Hkrati je kraj ob morju, lepem morju. No, morda ne tako zelo lepem, ampak ker sem Slovenka, imam glede morja dokaj nizke standarde. Ker smo bile zelo časovno omejene, je bila izbira sledeča: dve uri ogledovanja ruševin po vročini ali dve uri namakanja in čiliranja na obali. Izbira ni bila težka. Tačas, ko so se punce žgale med ruševinami, se mi je zgodil hudo naključen moment: sama samcata ležim na obali in berem, pa pride ena punca do mene in me vpraša, če si lahko sposodi mojo knjigo, da bi jo njen fant slikal kako bere na obali 😀 sem mogla pa res hudo intelektualno zgledat s knjigo v slovenščini, lahko bi bil tudi Aristotel. V resnici sm brala neko najstniško literaturo. Po kasnejšem strokovnem posvetu z bibliotekarjem sem izvedela, da sem prav mogoče povzročila revolucijo v preživljanju prostega časa med albansko mladino 😉

Ostale punce so morale na kopanje počakati do naslednjega dne, ko smo šle na čisto pravo plažo in se potem namakale v morju z razgledom na Krf. Lepo je bilo.

Še istega večera smo prečile Llogara prelaz, kjer smo občudovale, kako se žarki zahajajočega sonca razlivajo po najvišjih vrhovih Albanije.

Albanija od zunaj še vedno velja za nekoliko nevarno državo. Domači so mi cinično predlagali, da ko bomo s puncami iskale naslednjo bivše vojno območje kot destinacijo za dopust, predlagajo Čečenijo. Sama lahko potrdim, da niti v enem trenutku naša pot ni bila nevarna. Nasprotno. Med domačini smo se počutile zelo sproščeno in prijetno, celo zaželeno. Razmah turizma se močno pozna v stanju obale. Albanija lahko ponudi čudovite divje plaže, a kdor želi začutiti pravo divjino, mora pohiteti. Na naši poti smo videle le en dolg, še nedotaknjen kos obale, vendar so tudi do tja že delali cesto. Divji Albaniji tečejo zadnje sekunde. Mogoče je bila še najnevarnejša stvar vožnja skozi kakšen kraj. Ni se zgodilo redko, da smo se iz avta krohotale oslom, konjem, ovcam, kozam ali kravam na cesti. Simpatično. 🙂

Sicer smo imele našo pot popolnoma splanirano, a kot vedno so najboljši trenutki potovanja, tisti, ki jih doživiš slučajno. En izmed teh trenutkov je bilo kopanje v reki Vjosi, ki je zadnja Balkanska reka, ki še ni zajezena na nobenem mestu njenega toka. Naš sošolec Rok Rozman, ki sem ga že večkrat omenila v svojih pisarijah, se s svojo iniciativo Balkan Rivers Tour še posebej prizadeva za ohranitev tega dragulja Balkana. Obisk Vjose je bil torej neizogiben in reka nas ni razočarala. Če ne drugega, smo se napol gole skopale v reki, saj dejansko nismo pričakovale, da nam bo uspelo najti dostop do nje.

Ko smo že mislile, da bolj vroče ko v Podgorici ne more bit, pa nas je Albanija vseeno presenetila. Bolj, ko smo se pomikale na vzhod proti Makedoniji, bolj peklensko je postajalo. Ko smo dosegle Ohrid, je jezerce situacijo blagodejno omililo. Res, v bližini Ohridskega jezera je bilo znosno. Peljale smo se čisto okoli jezera in žal šele ponoči prispele v Sv. Naum, eno bolj priljubljenih turističnih točk Makedonije. Napasle smo si oči na biserih, potem pa že čisto izčrpane prispele v mesto Ohrid.

Ohrida si nismo preveč natančno ogledale, smo pa šle na še eno vožnjo z ladjico, kar se je izkazalo za kar prijetno stvar. Lokalni ata nas je zapeljal po jezeru, pokazal lokacije za slike ko iz googla, in varno pripeljal nazaj na obalo. Sicer se nam je pa že spet mudilo naprej, saj smo kasneje istega dne v Tirani oddale našo črno pečico na kolesih in se z avtobusom vrnile v Podgorico. Tokrat se nam ni bilo treba stepst za sedeže.

AAAaaaaaaarrrrggh kako je blo vroče.

No, saj veste, da se življenje začne šele na robu cone ugodja. In bolj kot prečim ta rob, boljšo objavo napišem. Zato se malo bojim, da bo naslednja objava, ko bom opisala še potovanje čez Irsko, precej brezvezna. Morda pa tudi ne.

Balkan še čaka name. Do naslednjič!

LP!

 

 

 

 

parameciji

Res ne vem zakaj mi dons tako zelo paše pretirano obdelovat slike, mora bit nekaj posebnega na današnjem dopingu. Lahko bi večkrat jedla čokoladne tartufe.

IMG_7226a

To pa je sicer moje prvo končano in uporabno delo na šivalni stroj 😀 terenski predpasnik je zdržal eno sezono hard terenjenja, pa še na mnoge, ki bodo sledile. Činčin!

LP

aj em veri hangerian

Torej, kot oba moja draga bralca vidita, sem letos kar lep del poletja preživela na Madžarskem. Madžari so sicer zelo hecen narod, imajo papriko in rasta pse, pa imena enih krajev majo napisane z runami. Čist zares. Sicer razen murv nisem veliko videla. A veš tisto, ko zaradi dreves ne vidiš gozda? No to. 🙂

Nekaj pokrajinskih pogledov, nekakšen best of. Plus kača.

LP