jazz

A veš, tisti moment, ko se že štirinajsto uro dneva ukvarjaš z eno stvarjo in se naenkrat zaveš, da ji morda dejansko pripadaš? 🙂

Pridite na Jazz! In me pocukajte za rokav! Fino bo!

banner_jazzcerkno2019

Advertisements

SPP – Bevkov vrh

Ena najboljših stvari krajše službe je, da po koncu delovnika nisi čisto za umret utrujen. Popoldne si celo pozimi lahko privoščiš sprehod, ali pa kar krajši izlet! Tako je mene na dan, ko se iz zimskega spanja začnejo prebujati korenine, odneslo na Bevkov vrh.

Bevkov vrh je 1051 metrov visok grič nad Cerknim, iz katerega se odpre razgled na takrat zasnežene primorske hribe, skupaj s Poreznom, zadaj ven kuka Triglav, če pa pogledaš v bolj na severo-vzhod, pa vidiš “moje” hribe. Kamniško-Savinjske Alpe.

Malo sem že pozabila, kako je z markiranjem primorskih klancev. Avto sem pustila na prelazu Kladje, kjer je tabla, ki pravi, da je do vrha uro in pol hoje. Dnevi so bili še kratki, jaz pa po službi in ne ravno v vrhunski fizični pripravljenosti, zato me je kar malo skrbelo, da me ne ujame noč. Zato sem jo letela v klanec (no ja, letela je vseeno malo pretirana beseda, ker sem se kar dostikrat ustavljala za fotografiranje … pa vmes enkrat zalutala … ) in bila na vrhu prej ko v uri.

Kar prijeten izlet je bil, in čeprav sem šla sama, prav nič osamljen. Terapevtski. Valentinovi tereni bi lahko ostali tradicionalni.

LP

Nova kariera

Od novembra imam torej novo službo. Tokrat čisto izven stroke. Zdaj delam v kulturi! Saj sem imela od nekdaj rada glasbo, a res si nisem niti v najbolj divjih sanjah predstavljala, da bom nekoč počela karkoli v povezavi s tem. No, pravzaprav si tudi nikoli nisem predstavljala, da bom na eni točki svojega življenja živela v Mariboru. Ali splezala pod ledenik. Ali pisala za vrtnarsko revijo. Ali noge namakala v šotnem barju. Ali vegetarijanka. Kakorkoli. Po spletu okoliščin sem se zaposlila v Zavodu Jazz Cerkno.

Sicer res nisem ekspert za jazz, oz. niti približek tega. Ubistvu sem do lanskega novembra uspela kar uspešno ignorirati jazz sceno (ki je ubistvu kar zelo živahna! sploh na gorenjskem! what?! 🙂 ). Mislim, da jazza kot glasbe niti ne razumem. Ali pa ne znam poslušat. Ni glasba, ki jo lahko na ves glas nabijaš, ko hočeš preglasiti svoje misli in ni glasba, ki bi si jo lahko vrtela na večurni vožnji v avtu. Niti ni zares glasba ob kateri lahko kričiš ali pa vsaj popevaš. Ubistvu mislim, da sem precej preneumna, da bi lahko razumela to sorto glasbe.

Učim se. Vsak dan sproti. Največji pain je delat jingle, ki se vrtijo na radiju. In včasih se počutim, kot da sem padla iz drugega planeta. A upam, da sem na kakšen način koristna. Rada bi bila koristna.

Nekaj utrinkov z naših dogodkov zadnjih par mesecev:

Še par besed o novi lokaciji. Cerkno je en tak miren, pravzaprav spokojen kraj. Tak, ko se ob sprehodu skozenj vprašaš – a v tem bloku res živijo ljudje? Ali je samo spomenik nekim drugim časom? Obisk merkatorja (tistega, ta dobro založenega!) sproži približno iste misli. En lonc na prazni polici. En krožnik. Ena šefla. En pleh. Ena skodelica. Dve vrsti masla. Ena vrsta kakava. Police s svojo izpraznjenostjo malo spominjajo na postapokaliptično stanje. Dokler ne prideš do police s šivalnim priborom. Sukanci vseh barv, elastike večih dolžin in širin. bucike, pletilke … Iz firbca si ogledam en cvirn, nakar najdem odgovor na bogastvo teh stvari – gor je pisalo sukanec za čipke! 😀

Kraj varuje čudovita gora Porezen. In še nekaj večjega in prav tako starega. Kot neka magija, ne vem. Ljudje so me sprejeli kot člana družine in super bi bilo, ko ne bi bila tako socially awkward kot sem.

Po kupu neuspešnih potegovanj in razbijanj glave za službo v stroki sem vesela, da lahko delam za neprofitno organizacijo, ki se ukvarja s stvarmi, ki bogatijo lokalno skupnost. Imam priložnost srečevati neverjetne ljudi. Škoda je edino, da nisem v tej sceni dlje, tako bi lahko še bolj cenila priložnost, ki mi je dana. Pa še nekaj. Lahko se vsak dan vrnem na kraj, kjer je maček, dobra wifi povezava, poln hladilnik najljubše hrane, razgled na hribe, zaloga knjig in kjer je Tim. To je zame definicija domačnosti in tega ne bi zamenjala za nič na svetu.

Je pa že to izkušnja, ki jo potrebujem. Ali kot bi rekel Douglas Adams: nisem prišel tja, kamor sem mislil da bom, sem pa prišel tja, kamor sem potreboval priti.

Maja bo pri nas torej že 24. mednarodni festival Jazz Cerkno. Program je že zunaj. Poznavalci pravijo, da je awesome. Vabljeni, da pridete kaj naokoli in me pocukate za rokav. Se uidma! 🙂

LP

SPP – Vremščica

Na Vremščici baje vedno lepo, le ne smeš izbrati dneva, ko zelo piha. To pa je kar dostikrat, kar kaže tudi to, da je celo južno pobočje čisto golo. Seveda sva izbrala dan, ko je zelo pihalo 🙂 Bil je tudi en prvih dni, ko je po senčnih osojah dopoldne ležala še kakšna krpica snega.

IMG_8832

Vseeno je bil lep, pozno jesenski izlet. Iz vrha, ki je celih 1027 m visoko sva malo pokukala v Košansko dolino, pa malo proti Nanosu. Vseeno sva potem z večjim veseljem v Planini opazovala dimnike, tam se je burja malo polegla. In to je bil še en izmed mojih zadnjih dni brezposelnosti.

LP!