Ko sva se nekako sprijaznila, da z letošnjim težko pričakovanim potovanjem ne bo nič, sva se odločila, da bova po sili razmer torej raziskovala Slovenijo.
Nekega majskega dne, prav tistega, na katerega bi morala potekati postfestivalska rehabilitacija, sva torej zgrabila vsak svojo obrazno masko in se odpeljala na Kras. V refleksiji se mi zdi, da sva pravzaprav v le enem dnevu videla blazno veliko! Prav za en mali potopis po naših krajih, ne čisto domačih in niti ne dovolj poznanih.
Štanjel
Nisem mogla verjet, ampak Tim še nikoli prej ni bil v Štanjelu! Klišejska turistična in poročna lokacija je tistega dne samevala, morda tudi zaradi čudnega nizkega pritiska, ki ga je bilo mogoče čutiti. Murve še vedno rastejo (prav tako zatirane kot pred leti), na novo pa sem opazila fantastične dimnike. Je pa že to en tak kraj, kjer te vsakič, ko ga obiščeš, zna presenetiti s čim novim.
Od Štanjela sva se sprehodila do sosednje vasice Kobdilj in Fabijanijeve domačije, kjer stoji (no ja, bolj sloni) največje sadno drevo pri nas. Seveda je to murva.
Volčji Grad – Debela Griža
S Štanjela sva se odpeljala proti italijanski meji na fascinantno arheološko najdišče s simpatičnim imenom Debela Griža. Gre za prazgodovinsko gradišče enormnih dimenzij! Danes je to le zid, visok od 2 do 7 m, predvideva se, da je bil v času naselitve še višji, širok pa je od 5 do 15 m. Kljub temu, da meri 290 x 180 m in je v njem več kot 60.000 kubičnih metrov vgrajenega kamenja, ga arheologi označujejo kot “srednje veliko” gradišče. Sploh nisem vedela, da kaj takega pri nas obstaja, sva pa nekaj na las podobnega pred leti občudovala na Irskem. Tam so ta najdišča seveda turistične točke, midva pa na tejle naši nisva srečala žive duše. Popolno. Kako reč izgleda iz zraka in zanimivo izročilo o lokaciji (in predvidevanja o matriarhalni družbeni ureditvi naših prednikov!) si preberite tule.
Botanični vrt v Sežani si hodijo ogledovat od blizu in daleč. Za ogled čudovite zbirke vrtnic sva ujela prav čas najlepšega cvetenja. Gre sicer za zelo simpatičen park oz. zbirko rastlin, lepo urejeno v slogu italijanskih vrtov, naziv “botanični vrt” pa je mogoče malo pretiran. Predvsem v rastlinjaku je botanik v meni pogrešil kako tablico z imeni rastlin.
Živi muzej Krasa
Ker žal ne prideva dostikrat v tiste konce, sva morala dan dobro izkoristiti. Čeprav je bilo že popoldne, ko je v času pisanja tega prispevka zunaj že čista tema, sva se odpeljala na še eno lokacijo. To je Živi muzej Krasa! Pot, ki se začne južno od Sežane in pelje še južneje – do italijanske meje – popestrijo pravi kraški pojavi: vrtače, jame, škrapljišča in udorne doline, še posebej pa učna pot opozarja na posebnosti sežanske kraške gmajne. To so štirna, pastirske hiške (ki spominjajo malo na zadnje bivališče Lukea Skywalkerja), naravna forma viva, kamniti gobi, smodnišnica, dve jami, Napoleonov hrast, naravni osamelci in kali. Kar se tiče jam sem še vedno mnenja “vidiš eno – vidiš vse”, mi je bil pa zelo všeč Napoelonov hrast. O mogočnem drevesu sem izbrskala legendo, ki jo bom prilimala tjale, čisto na dno, tako rekoč h koreninam! 🙂
“Že dosti časa nazaj se je neki stari gropajski očak počutil grozno slabo pa je odšel od doma malo na zrak naredit en džireto. Prišel je do hrasta na križišču, imenovanega tudi Napoleonov hrast, ker so francoski vojaki pod njim počivali in privezovali konje. Sedel je na izbočeno hrastovo korenino in se naslonil na deblo. Legenda pravi naprej, da je tako začemel in kmalu zakinkal. Kar je po vsem telesu začutil čudno ščemenje. Iznenada se mu je povrnila moč. Postavil se je na noge kot mladenič in pohitel domov, v vasi pa oznanil, da se počuti vsaj za 20 let mlajšega. In glas je šel v deveto vas. Kraševci so se jeli voziti pod gropajski hrast in tudi oni oznanjali, da so si opomogli, da je mogočno drevo sveto. Trgali so z njega listje ter veje in jih doma zatikali na mesta, za katera so slutili, da v njih čemi temni duh.”
Aja še to, mogoče je kar malo za pazit ob lutanju po potkah Živega muzeja Krasa. Midva sva na neki točki malo odtavala in se znašla v Italiji 😀 Pa fino je, če te v gozdu ne ujame noč, kajti v okolici Sežane kar mrgoli divjih pujsov. Preverjeno!! 😉
LP!
Zimbijine blodnje 