Pretekli mesec je bil torej umetniški mesec. Ker sama nisem preveč umetniško navdahnjena, sem mogla torej spremenit par stvari v svojem vsakdanu, da sem se počutila bolj “umetniško”. V sobi sem okrog obrnila vse slike in cel mesec nosila narobe obrnjen pulover, a ker sem bila večino meseca doma, tega nihče ni opazil.

Produkt so štirje stripi. Dva, slabša, sta moje delo, drugadva sva z Jacobsenom narisala skupaj. Stripi bodo sicer od drugega tedna naprej (najbrž ne preveč dolgo) na ogled v Layerjevi hiši v Kranju. Js se odprtja razstave ne bom mogla udeležit, ker se drug teden potikam po Angliji. Zmer zamudim priložnost za zastonj pijačo. Zato tukaj, danes in zdaj premierno predstavljam 4 stripe (woooohoooooo) no v bistvu sta dobra samo tista dva z glavnim protagonistom Maretom.

Supercreepy fris Mare se bo tako zapisal med zvezde, z Jacobsenom pa zdaj počasi čakava mail, kjer nama bodo sporočili, da sva čudna, da naju noben ne razume in da nč ne bo objavljeno (to se namreč ponavad zgodi z najinimi umotvori).

Aja, ko je David prebral in strokovno precenil moja dva stripa je rekel, da bi lahko uveljavila novo striparsko zvrst – jamr.

Če so komu stripi všeč, lahko še mal prebrska po mojih starih starih zapisih, nekoč davno, le redko kdo še pomni, sem objavila nekaj Prigod samomorilskega Mirkota.

Za konec pa še enkrat Mare!

LP

Valentin je bil duhovnik, ki so ga ubili, ker je brez predsodkov poročal mlade pare. Dober namen vsako leto proslavljajo po vsem svetu, predvsem pa zadnje čase znamo spriditi vsak praznik v potrošniško mrzlico. Odločitev posameznika.

Zdej sm bla dva dneva odrezana od sveta (nismo mel neta) in nisem mogla objaviti super idej za voščilnice, ki jih lahko še vedno pošljete tistim, ki jih ne sovražite:

I’ve just received a card that says “Be my valentine. I love you. From you know Who.” Now I wonder why is Lord Voldemort sending me Valentines letters.

LP

LP

Ne novih svežih Nietov, ki dišijo po trobenticah, ampak pravih starih dobrih Nietov.

In zvezde so razsute po travi …

LP

How my friends see me:

What I think I look like:

How I really look like:

LP

O morju, poletju, snegu, ki ga ni, Piranu, povštrih, filmih, bendih, na katere si zadnjič pomislil v osnovni šoli, kako neki bi izgledala nova barva, fejsbuku, dobrih knjigah, robcih, ki so pakirani v papirnati želvi, o tem, da sem včasih pisala dnevnik in da me je smrtna groza, ko pomislim da bi to kdo bral, o štipendiji, ki je najbrž ne bom dobila, o tem, da bi lahko oddala prošnjo za študentski dom, pa ne vem če imam dovolj poguma da bi šla živet stran od tastarih, o dragem bencinu, o zbiranju znamk, katanu s kartami, potapljanju v morju, mobitelu v čukovi jami, o tem kako mi zmanjkuje časa za učenje, motivacijo pa tokrat po nekem čudežu še kar imam, o zoofiju, ki bi ga lahko pisala bolje, štampiljkah, ki jih po krivici nisem dobila, plezanju, ki ga komaj čakam, o sošolcih in sošolkah iz faksa, gimnazije, osnovne šole in tudi iz male šole, pozabljenih prijateljih, na katere se spomnim večkrat, kot bi to sami pričakovali, smislu življenja, izumiranju ogroženih vrst, recesiji, vseh življenjskih in svetovnih problemih, ki si jih lahko zamisliš, o jabolku, ki se mi suši na pisalni mizi, do popolnosti spucanih šip v kopalnici, o vetru, o tem, le kakšni bodo diasi ko jih dobim razvite, o Veneri, ki jo zdele gledam skozi okno, o tem, da morda Venera gleda mene, o tisočdvesto hormonih in zlati ribici, o tem, zakaj neki imam na najbližji polici krautov strojniški priročnik, o tem, kako so eni teli moji zapisi random in o tem kako eni niso, o Yorku, kjer bom čez en mesec, o prejšnjem prestopnem dnevu, vseh vrhovih, ki jih bom letos osvojila, krogli, narejeni iz kart, o tem, zakaj mi ne dela solarni polnilec za mobitel, naših čudovitih treh mačkonih, o tem, zakaj imajo ljudje otroke, o tem, da mora najprej pasti sneg in šele potem bo pomlad in še in še in še in še in še in še.

Kako naj se učim, če pa imam toliko za razmišljat?!

LP

Aja morda kdo še ni slišal, da mi je včeraj med izpitom iz fiziologije živali preparat pobegnil, ravno po tistem, ko sem mu odrezala noge. Sliši se dosti bolje, kot je bilo v resnici, zato to razlagam vsakemu, ki me je pripravljen poslušat. Nesrečne muhice nismo našli.

Prejšnji teden se mi je zgodilo še nekaj šokantnega. Simona iz katedre za botaniko me je vprašala, če želim imet spominčice kot temo magisterija. O magisteriju res še nisem razmišljala, ker je trenutno moj prvi cilj letošnjega leta diploma, ki to sploh ni. Torej narest morm vse izpite. Magisterij je bil prej zame nekaj abstraktnega in oddaljenega, ampak kar naenkrat je postal ena konkretna stvar. Myosotisi so sicer vredu. A bo še dolga preden bo dela konec.

Aja pa poslikala sm prvi analogni film, ampak se mi zdej ne lub do merkatorja da bi ga dala razvit.

No da malo poživim moj safr od bloga, nekaj meni ljubših 9gag for (nekaj smešnih in vmes kakšna resnična, najboljše so pa seveda tiste, ki so oboje):

No grem zdej počet kej koristnega, npr. se pozanimat zakaj mi moj dragi Linux dela skoraj (!) počasneje kot windowsi, ki sem jih mela na kompu prejšnji teden.

LP

Vglavnem, delala sem obeske za ključe, ribice in gobice. Da bi stvari lahko poslikala, sem se spomnila šele, ko so bile že vse gobice, razen ene, že zapakirane. Ribice so pomojem vse na sliki. Kšne so mal defektne, so pa unikatne.

Upam, da so vam obeski všeč.

Ribe sreče!

tarata tara tam tam! ta-ta-ta ta ta tata tarararamparampatararam itd

paketki

LP

Ok mogoče imam skejterjev res že dovolj.

LP

Kot že toliko let do zdaj bom tudi letos napisala nekaj jamranja o letu, ki je za nami. Bilo je zanimivo leto. Leto, polno naravnih in nadnaravnih katastrof. Leto novih prijateljstev, spoznanj, izkušenj. Mnogo je bilo gledanja rožic in avijonov. Mnogo modric. Jutranja panika. Bilo je kar nekaj plezanja, ampak nikakor ne veliko. Bilo je veliko morja in počitnic, ampak nikakor ne preveč. Totalnega odklopa. Adrenalina. Alkohola. Italijanov, Špancev, Avstrijca, Hasanov, Larssona. Grenkega kakava. Legotov. Dekleta z zmajem na rami. Zoidberga. Nove knjižnice. Vožnje brez sprednje registerske tablice in tudi vožnje brez zavor. Plesa in prepevanja sredi Ljubljane v niti ne več tako zgodnjih jutranjih urah. Spominčic! Ogromno je bilo spominčic. Hribolazenja oz. bolj nabiranja štempljev. Prehladov, teh je bilo več kot prej v nekaj letih skupaj. Trenutkov, ko si kilometer od Slovenske meje, pa ne znaš do tja. Milk in dekc. Pihanja v drevo. Gledanja Clerks2, znam ga že skoraj na pamet. Nesramnih komentarjev, ki jih globoko obžalujem. Obujanja starih prijateljstev. Razmišljanja o naravovarstvenih problemih. Voženj na Možjanco. Analognega fotografiranja (mimogrede, še vedno nisem napolnila prvega filma). Parkiranja na avtobusni postaji, ki je oviralo smetnjakarja. En srečni najden komplet. Genocid nad drestnikom. Zmelkoow na Slovencu. Nadvse uporabnih terenov, sploh tisti s Proteusom (-z glavo ob zid-). Histeričnih primorcev. Pa kako sem postala teta Polona. Legendarni Tinin žulj (o njem bodo govorili še mnogi rodovi). Iznajdba RŽa, IŽa in Nejca. Smrt Amy Winehouse. Tekmovanje v poznavanju flore (o kakšno naključje, lih to majico mam zdej gor). Like a boss. Na levi strani morje na desni je bla cesta nad nami nebo nad njim pa nebesa. Frida je zaprta ob torkih. Potovanje do meje za 5€. Nočni šiht, 12 ur stanja in vijolične barve. Kulinarični in postkulinarični užitki. Kreslin tokrat brez poplave solza. Prvič v Ikei jeeeeej! Šoki vseh vrst. V enem samem dnevu sem bila hkrati ozmerjana za “komunista” in “lezbo”. V enem samem dnevu sta mi dve različni osebi rekli, da se jima zdim globok in poduhovljen človek. Mogoče bi lahko nehala filozofirat v javnosti. Vsako leto si tudi rečem, da ne smem več glasno govoriti čisto vsega, kar si mislim, a zaenkrat mi ne gre najbolje.

V novem letu si predvsem želim več plezanja. Ali kakršnega koli drugega premikanja v naravi. Želim si tudi, da bi čim bolje izkoristila trenutke. To želim tudi tebi. Jap, tebi.

Razmišljanje o preteklem letu me je napolnilo z adrenalinom in spet ne bom mogla zaspat. Tole je bil zdej totalen random in upam, da se je vsak našel v kšnem trenutku.

LP